Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... Poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...Mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit. Samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... Kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit. Naveličal si se varne topline mojega telesa. Presenetil si oba... 

A potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... Zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... Bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije. Takrat je bilo tako, sedaj je drugače. Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... Bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... Tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... Bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... 

Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

Čas pravljic... naj bo pravljica o kruhu

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je živela za sedmimi gorami in sedmimi vodami … mala čarovnica. Saj sploh ni vedela, da je čarovnica. Sama sebe je vedno videla kot malo, luštkano deklico, ki v svoji majhni zeleni hiški sredi čudovitega bukovega gozda peče kruh. Vsako jutro, ko so še zvezde in luna krasile nebo nad bogatimi krošnjami bukev, je vstala in oblekla dolgo belo obleko, si zavezala rdeči predpasnik, spela lase v čopek vrh glave, se nasmejala sama sebi v ogledalu in odprla lesene duri, da je svežina komaj prebujenega jutra na široko vstopila v veliko sobo njene male zelene hiške. Zaprla je oči in se v mislih odpeljala skozi širino zelenih krošenj vse do lune, jo prijazno pozdravila in ji zaželela nasvidenje do večera. Nato je nadaljevala pot svojih misli preko reke, ki se je vila po nežno zeleni dolini vse do majhnega mesteca na drugi strani velikega hriba. Misli so potovale do cerkvenega zvonika, preko mostu čez reko in hiš okrog mestnega trga do vseh oken, zastrtih z zavesami neštetih barv, do vsakega majhnega bitja, ki je sanjalo svoje sanje, pokrito z mehko odejo v neštetih posteljicah malega mesta. Majhna bitja, ki bodo čez nekaj ur odprla svoje drobcene oči, pomele očke pred vsiljivimi sončnimi žarki, in se pretegnile po vsej dolžini svojih posteljic. Za trenutek bodo zastala, dokler ne bo iz kuhinj, jedilnic, sob prijadral do njihovih malih noskov vonj po sveže pečenem kruhu. Sveže pečen kruh s sladko marmelado in še slajšo belo kavo… nenadoma bodo začutila grozno lakoto nekje v globini svojih trebuščkov in stekla proti mamljivemu vonju svežega kruha. Vsako jutro je tako, vsako jutro v malem mestecu, daleč za velikim hribom. Mala čarovnica se je nasmehnila in odrla oči. Pohiteti mora. Zazdelo se ji je, da že sliši lomastenje v bližnjem grmovju. Medved je bil že tu, ona pa še ni pristavila vrč z vodo za kavo. Hitro, hitro… ni čas za sanje, najprej je treba speči kruh.

Vsako jutro je bilo tako. Najprej je prišel medved. Kava, močna črna kava z malo sladkega mleka, ga je že čakala na mizi. Ponavadi je zabrundal v pozdrav (mala čarovnica se je samo nasmehnila, saj ga je že dobro poznala; pač ni bil jutranji tip medveda) in se zleknil na širok fotelj ob kaminu. Tu ga je že čakala njegova cigara. Cigara že zjutraj? Zakaj pa ne? Spil je kavo in pokadil v miru cigaro. Velika črna peč je bila še mrzla. Moral je zakuriti, da je bila žerjavica ravno prava takrat, ko bodo v peč položili kolače kruha. Zanj je bila pri vsej peki kruha najbolj pomembna ravno peč. Če žerjavica ni bila ravno prava, peč ne ravno prav topla, kruh ni bil hrustljavo zapečen, takšen, kot so ga imela mala bitja v mestecu za velikim  hribom, rada. 

Počasi so prihajali ostali. Najprej je prišla lisica in na glas premišljevala, koliko moke bo potrebovala, da bo zamesila dovolj kruha. Vedno so spekli enako število kolačev, a lisica je imela vsako jutro ogromno dela z računanjem količine moke, ki jo bo potrebovala. Želela je biti pomembna in bila je pomembna! Brez nje testo ni bilo prav pregneteno. In potem ni vzhajalo kot mora vzhajati. In ni bilo ravno dovolj mehko in ne preveč mehko. Kmalu zatem je prišla srna. Utripala je s svojimi dolgimi trepalnicami, kakor da bi želela že sedaj dovolj izostriti svoj pogled, da bo lahko povedala, kdaj bo testo dovolj vzhajano. Kruh ni smel biti trd in ni smel imeti lukenj. Kako naj mala bitja v mestecu za velikim hribom namažejo na kruh marmelado, če bodo v njem luknje? Ne gre, enostavno ne gre. Pozdravili sta se z lisico. Radi sta pekli kruh skupaj. In dobro sta vsako jutro opravili svoje delo. Volk je prišel to jutro malo prehitro. Kruh še mesit niso začeli, sam pa je že začel pripravljati velike pletene košare, da odpelje kolače v majhno mestece za velikim hribom. Pregledati je moral še kolesa. Včeraj, na poti nazaj, je imel občutek, da zadnje kolo nekoliko motovili sem in tja. Ne more si privoščiti, da se mu na poti v mesto zgodi kaj nepričakovanega. Mala bitja morajo v vrtec in v šolo. Kako naj gredo, če bodo lačna, ker ne bo sveže pečenega kruha na njihovih mizah?! 

Lisica je že začela mesiti testo, ko je priletela sova. Pravzaprav je kar prihrumela skozi okno in se pri tem zaletela v bele zavese. Bila je pozna in zavedala se je tega. Če bi še malo zamudila, kruh danes ne bi bil slan. Kakšen kruh pa je to? Čeprav z marmelado, mora biti slan. Drugače ni dober, preprosto ni dober. Spregledala je očitajoč pogled lisice, se nasmehnila nežnemu pozdravu srne in pričela z delom. Medtem je prišla sinička in že s kljunčkom pripravljala kupčke semen, ki jih bo potresla po kruhu. Mala bitja so imela rada na sveže zapečeni skorji kruha nekaj semen, bučkinih , sončničnih, lanenih, vseh mogočih… z drobnimi prstki so jih trgala s skorje še preden so velika bitja narezala rezine kruha in tako malo potešila velike očke, ki so čakale na sveži kruh. Pri tem so nastajale večje in manjše luknje v skorji kruha… a je bilo tako vsem prav. Sinička je na belem prtu zlagala svoje kupčke semen; za vsak hlebec kruha svoj kupček semen. Skoraj bi se zaletela v ježka, ki je že čakal, da prebode s svojimi iglicami vsak hlebec, preden ga porinejo v peč. Tudi polh je bil že tu. Danes ni bil njegov dan in nekoliko ga je bilo strah, da ne bo znal narisati na vsak hlebec veliko srce, kot ga je narisal vsako jutro. Res bi bil vesel, če bi zajček že prišel in mu pomagal kot vsako jutro. Mala čarovnica ne bo vesela, če ne bo vsak kolač kruha imel veliko srce. »To je kruh, narejen s srcem«, je vedno rekla. Saj so to vsi vedeli. A naj vedo tudi mala bitja v mestecu za velikim hribom. Čeprav so morala začutiti, ko so jedla kruh, koliko ljubezni je bilo v vsakem kolaču njihovega kruha.

Mala čarovnica je stregla vsem s svojo sladko belo kavo in sveže pečenimi piškoti ter pela tiste lepe pesmi, ki jih nikjer več ni bilo slišati. Samo v gozdu, v mali zeleni hiški, so še bile… tu, kjer je bila mala čarovnica. Tu, kjer je bilo veliko srce in veliko ljubezni. A tisto jutro se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Počasi so se prvi sončni žarki prebijali kot majhna svetloba skozi veje dreves, ko je priletel orel. Sedel je na vejo ogromne, stare bukve in prhutal s krili ter razburjeno kričal: »Saj ni mogoče! Saj ni res!« Vsi so pritekli iz hiške in začudeno čakali, kaj jim bo povedal orel. Se je kaj zgodilo? Je reka poplavila dolino in mesto? Je zgrmel plaz na mestece? Se je podrl cerkveni zvonik? Počasi je začel svojo pripoved in takrat, ko je orel utihnil, ni bilo nobenega glasu več. Vsi so stali tiho in gledali v tla, vsak s svojimi mislimi. Nekako so pozabili na peč, na kruh, na kavo… Je to res? Vprašanje, ki je prišlo na njihova usta skoraj istočasno. Je to res? Mala bitja nočejo več njihovega kruha. Kdo je to rekel? Mala bitja? Ne, velika bitja so rekla, da je njihov kruh kriv, da mala bitja nočejo nič drugega, kot njihov kruh. Saj je vendar dober? No, in kaj? Velika bitja hočejo, da mala bitja poskusijo tudi kruh nekoga drugega. V tem njihovem kruhu mora biti nekaj čudnega. Mala bitja so vesela in se smejijo. Ne morejo se samo smejati. Ne smejo biti samo vesela. Ni več treba kruha. Ne smejo več v mestece za velikim hribom.

Živali so stale v tišini… nihče ne ve, kako dolgo bi stale še tam, okrog male zelene hiške… sončni žarki so se prelili skozi krošnje bukovih dreves… če ne bi nenadoma zaslišali nežne, žalostne pesmi… Mala čarovnica je sedela na pručki ob mali zeleni hiški in pela. Živali so prišle do nje in jo nemo opazovale. Njena pesem se je naselila med debla dreves, prelila se je skozi krošnje dreves visoko v nebo do oblakov… bila je vedno bolj žalostna in vedno bolj mogočna… ni bilo vprašanj v njej, bila je samo žalost. Solze so tekle po licih male čarovnice… je narobe razumela ta svet? Je videla sebe drugače, kot so jo videli drugi, velika bitja v mestecu za velikim hribom? Saj ni hotela nič slabega. Hotela je samo peči kruh za mala bitja. Ker so ga imela rada… ker so skupaj z živalmi radi pekli kruh zanje… samo zato, ker so jih razveselili… 

Prvi se je zdramil medved. Vedno je znal nekako presekati takšne trenutke. »Bomo že. Našli bomo drugo mestece, kjer živijo mala bitja in bomo zanje pekli kruh. Prav gotovo so nekje mala bitja, ki imajo rada sveže pečen kruh z marmelado, kajne?!« Živali so obkrožile malo čarovnico in jo tolažile. Bile so žalostne, a še najbolj jih je prizadelo, da je bila žalostna tudi mala čarovnica. Druga drugo so prehitevale z novimi idejami in počasi, počasi se je nasmejala tudi mala čarovnica. Seveda, jutri bo spet novi dan. In novo upanje! Prijeli so se za roke in zaplesali pred malo zeleno hiško… čez nekaj časa je skozi krošnje dreves odmeval samo še vesel smeh.

Še vedno odmeva v bukovem gozdu smeh živali in male čarovnice. Lahko ga slišite, če čisto tiho prisluhnete tišini ogromnih krošenj zelenega gozda.

Čas, pokrit z belo odejo

Ne vem, katera slika zime je lepša v mojem srcu. Vse so tako zelo tople, čeprav odete v debelo snežno odejo, z ledenimi svečami, ki visijo kakor prozorni kapniki s streh hiš,  in golimi vejami dreves, na debelo posutimi s »sladkorjem« zimskega ivja kakor božični piškoti. 

Vse ogrejejo dušo, ogrejejo srce.

Spomin seže v otroštvo, nežno odstira pajčevino pozabe z vsake med njimi, in vrne srce v tisti čas, ko je bilo še vse tako zelo preprosto in enostavno, a se tega nisem zavedala. Toliko pričakovanj je bilo vedno povezano s časom, v katerem je narava kot stari skopuh zarisala svet v enoličnost beline, a hkrati so ga ljudje napolnili s trenutki bogastva, ki je  izpopolnilo dušo, prikrajšano za barvno mavrico pomladi, poletja in jeseni. 

Snežinke, mokre in težke, so prinesle nasmeh na usta. Nisem premišljevala o snegu, ki je verjetno že zametel moj avto na parkirišču, nisem premišljevala o čevljih, neprimernih za mokre, zasnežene pločnike, nisem premišljevala o neprijetni vožnji po zasneženih cestah. Samo nasmeh in misel: Zima je prišla. In občutek topline v mrzlem petkovem večeru. Kakor, da je današnji čas, tako neprijazen in hladen, čas, v katerem hitimo skozi trenutke dneva, kakor da niso naše življenje, s temi snežinkami, mokrimi in težkimi, zabrisal samega sebe in me vrnil daleč, daleč nazaj, v svet, ki živi samo še v mojih spominih. Čas, ko so prve snežinke pritisnile noske na hladne šipe oken, da se je na njih zarisala meglica tople otroške sape, in se vsa nedolžna otroška razposajenost prelila v eno samo veselje: »Mami, glej, snežinke, sneg!«

Tiste prve snežinke... Saj se še spomnite, kajne? Tiste prve snežinke, katerih smo se tako razveselili. Vedno sem se takoj oblekla in obula ter stekla pred hišo, nastavila obraz proti nebu, da so se mrzle snežinke v trenutku stopile v drobne, mokre sledi na mojih licih.  S široko odprtimi očmi sem gledala v to morje mrzlih, belih »muhic«, da so počasi postajale težke od številnih snežink, ujetih na trepalnicah, in sem morala utripati z njimi, da so še sploh lahko ostale odprte.  Najboljši je bil tisti drobni, gost in suh pršič, ki je napolnil nebo, kakor da ni več nobenega drugega prostora, le drobne bele snežinke. Kmalu je bila ulica polna otrok, ki smo vriskali in skakali po padajočem snegu.

Včasih je sneg zapadel preko noči, medtem ko sem spala. Spomnim se mame, ki se je sklonila nad mojo glavo in me z nežnimi besedami zbudila: Zbudi si, miška. Sneg je zunaj. Sneg je zapadel. Skočila sem s postelje in nekje vmes z nejevernimi, še nekoliko zaspanimi očmi vpraševala: A res? Sneg je zunaj? Seveda ni bilo časa ne za zajtrk, ne za umivanje. Enostavno sem morala »poskusiti« sneg. Zajela sem ga v roko kar iz okenske police, stisnila, da je nastala kepa, in ga približala vročim licem. Roka s snežno kepo je nežno drsela po mojem obrazu, kakor da umiva nočne zaspančke z mojih oči, a vse, kar sem občutila, je bilo veselje.

Sneg je prinesel radost novih iger, ki se jih nismo mogli igrati, če ga ni bilo. Sneg je prinesel spremembo v naše poti v šolo in iz nje. Sneg je pomenil številne sledi, ki jih drugače ni bilo, ker so se izgubile v barvni paleti narave. Vanj smo s stopinjami risali kroge, vanj smo s palicami pisali svoja imena, vanj smo postavljali svoje majhne prostore otroške intimnosti, vanj smo »vrgli« odtise svojih teles, polepšane s krili »angelčkov«. Opazovali smo sledove, ki so jih v njem puščali psi, se smejali fantom, ko so tekmovali pri lulanju, kdo bo naredil »najdaljši curek«, in v metanju šolskih torb v globoki sneg, na katerem še ni bilo nobenih stopinj, da so se težke, natrpane torbe včasih odprle in se je njihova vsebina razletela po mokrem snegu. 

Seveda je bilo zelo težko pojasniti mami, zakaj so bili zvezki samo prelita packarija razmazanega modrega črnila. Ja, takrat smo še pisali s črnilom. Še bolje je bilo, če smo sedli na velike, največkrat usnjene torbe, in se spustili po hribu navzdol. Kako je neslo! Boljše, kakor vsake lesene sani, čeprav je bila vožnja tudi z njimi zanimiva. A torbe so bile boljše. Morda zato, ker bi jih morali posebej čuvati. Torba je bila takrat prava dragocenost in nosili smo jih najmanj štiri leta. Pot v šolo je bila vsaki dan enkratno popotovanje dogodivščinam naproti. Nismo imeli igrač, a imeli smo sebe. In brezmejno otroško veselje nad vsem, kar je bilo okrog nas.

Ja, morda otroci res drugače občutijo zimo. Zanje je to čas majhnih čudežev. Tako, kot ledene sveče, ki smo jih lomili, kjerkoli smo jih dosegli, in lizali kot najboljši sladoled. Tako kot mokre, volnene rokavice, na katerih so se drobne kepice snežink sprijele v majhne ledene kroglice, ki jih je odstranila šele toplota peči, na katere smo jih obesili. Tako kot ledeno mrzli rdeči noski, ki smo jih občasno obrisali kar v rokave puloverjev, da niso sveče iz noskov delale konkurence ledenim svečam.

In takrat, ko smo premraženi, mokri in utrujeni pritekli domov, v mamino naročje, in so nas skrbne roke hitro slekle, da se ne prehladimo, preoblekle in zavile v tople koce z vročim, sladkim čajem v roki, medtem ko so naše misli prehitevale besede, s katerimi smo opisovali vse, kar smo doživeli, so bili to mali čudeži. Preprosti čudeži lepote otroške razigranosti. 

Kakšno bogastvo so spomini, kajne?

Kvaliteta plena ali ženska lepota drugič

Danes bom izpostavila spet isto stvar, le da z drugega vidika. Lepoto ženske. Z moškega vidika. Nemogoče! Seveda nemogoče, ker sem ženska. Ne morem imeti moškega pogleda na lepoto ženske. Torej? Poskus, glede na moje izkušnje z moškimi. Verjetno to pove več o meni, kot o sami temi. Zakaj torej? Povzetek misli mojega kolega. Edini, ki se ni počutil ogroženega, ko je z mano debatiral o ženski lepoti. To pove nekaj o meni, kajne? Torej? Poskus zaobjeti njegove besede, kolikor so zdržale težo subjektivnosti (skozi ženska ušesa v žensko dojemanje) in spomina (no, ta je še kar »fotografski). Pa začnimo!

Gre za kvaliteto »plena«.

Moje vprašanje (zgroženost!!!): Kvaliteta plena?! (opomba: dobim alergijo, ko slišim besedo plen).

Jap. Skozi zgodovino je ženska plen in moški lovec. A tudi lovec je v svoji funkciji »uloviti plen« omejen. Na določen način je lovec plen. Čeprav se tega ne zaveda. Predvsem ujetosti v spone okolja, ki določa okvirje kvalitete plena. Če gre za žensko kot plen, je lepota ženske kvaliteta plena.

Moja pripomba: Vsake oči imajo svojega malarja.

Seveda! A »barve« so določene znotraj kulturnega okolja, pa če si to priznamo ali ne. Mi potem samo packamo s tem, kar imamo in rišemo našo sliko lepe ženske. Popolnoma jasno je tudi, da je znotraj tistega, kar se imenuje »razviti svet« (predvsem komunikacijska globalna vas), ta okvir vedno bolj univerzalen. Japonke si operirajo oči, da ne bi bile več poševne. Banalnost!? Kakor za koga. Vse je stvar ponudbe in povpraševanja. Če ni povpraševanja, pač izvisiš.

Moj vmesni krik: Izvisiš?! Halo?

Ja, razen, če se prilagodiš povpraševanju. Kje je to najbolj vidno? V vseh tistih predelih sveta, ki se jih še ni v celoti dotaknila »civilizacija«. Ne moreš verjet, kaj je vse pojem »idealne lepote«. Ritka, na katero lahko postavite šest pločevink piva?! Ne, hvala. A Grmičarji, pleme v Južni Afriki, tretirajo to kot ideal lepote. Nesorazmerno dolg vrat, raztegnjen zaradi neštetih zapestnic? Ne, hvala. A Padaungi v Burmi menijo, da je le takšna ženska lepa (predvsem pa »njihova«). Eno najlepših fotografij ženske, ki sem jo kdajkoli videl, je predstavljala fotografija Ašantke (Gana) z obrito glavo, pobarvano z modrikasto črno barvo. Popolni profil in postava.

Moja pripomba: Ja, Afrika res ponuja marsikje popolnost, izvirno lepoto primarne Eve.

Ne samo Eve, draga moja. Tudi moški »neciviliziranega« sveta poudarjajo lepoto telesa na tisoč različnih načinov (barvanje, tetoviranje, ustnični vložki, prebodeni nosovi, ipd.) s samo dvema glavnima namenoma: očarati žensko ali prestrašiti sovražnika. Kakorkoli, oba pomenita preživetje. Prvi nadaljevanje vrste in drugi ostati živ, da lahko vrsto nadaljuješ. Nakladam!! Ja, seveda. Debatiranje o ženski lepoti je tvegano. Subjektivno. Ženska lepota v mojih očeh …

Moje vprašanje: No, povej že, kaj je zate resnična ženska lepota?

Moja idealna ženska odstopa od uradnega ideala lepote. Predvsem ima več oblin. Joške za klobuk raje kot nič jošk (večina mojih kolegov pristaja na manj, a ne na nič!). In seveda ritka. Ritka mora biti. Okrogla. Tiste koščene enostavno ne »potegnejo«. Vsaj mene ne. Ni »hruška«. Pretirano široki boki in nesorazmerno ozek pas niso moja izbira. Čeprav v moški družbi vedno opazimo predvsem »trojčka«, no… joške, ritka, noge, je ta trojček ponavadi v paketu, ki oddaja neko energijo, samozavest. Če je prelit še z nasmehom, ki ne žari samo iz obraza, ampak iz oči, potem je samo še za obliznit! Seveda opazimo tudi kaj drugega (kaj vse ženske ne navlečete nase?!), a ne v smislu »I like it«, ampak nasmeha in pripomb, ki jih zaradi ljubezni do žensk, ne bom navajal.

Moje vprašanje: Ljubezni do žensk…??? Saj vem, da imaš rad ženske! Kaj si mislil?

Si radovedna? Ja, so »ženske« in so »ženske«. Ene imajo nekaj, da enostavno magnetizirajo.  Druge želijo biti nekaj, kar niso. Končni učinek … ne bi raje. Doma imam rad tisto, kar mi je všeč. To ni ženska, ki ima več mišic, kot jih imam sam. Kaj lahko potem gnetem? Ni pomembno, če joške ne stojijo več tako, kot bi morale, če je malo trebuščka, če noge niso več ravno »prva liga« (ja, ozki lepi gležnji in čudovito oblikovana stopala so moj fetiš; groza, ko ženska natakne na to lepoto čevelj, ki vse pokvari!). Vse to »preseravanje« s popolnostjo mi gre na bruhanje. Ker tudi sam nisem popoln. Za pretirano željo po popolnosti je v glavnem obsedenost ali kompleks.

Moja pripomba: No, tu se pa strinjava…

Srečaš žensko. Fasciniran. Res lepa ženska. Nato pa… Obremenjena sama s sabo! Ves čas išče potrditev! Pa teža, pa videz, frizura, make-up, kako je oblečena… pokvari svojo lepoto z obremenjenostjo sama s sabo. Ni lepšega kot takšna preprosta obleka, ki se v vetru tako lepo ovije okrog ženskih oblin. In bose noge … uh, kar žal  mi je, ker ženske ne morejo hodit okrog bose. Čeprav so visoke petke včasih v nulo seksi. Seveda to ne pomeni, da mi je všeč, če ženska ne da nič nase. Samo pristop do tega mora biti normalen. Vse ostalo odbija. Moški ne maramo kompliciranja. Zakaj ženske tega ne »skapirate«?

Moja pripomba: No, saj ene … ja, se strinjam … spet…  s tabo…

Ah, dosti … Lepota je za moškega pomembna! A je subjektivna. Čeprav, Monica Bellucci… res lepa ženska, res… Lepe ženske so, generalno gledano, na »boljšem«. Ene so lepe, druge so pametne… Bomo moški vedno pogledali lepo žensko? Seveda bomo. Je lepota ženske glavni kriterij, da izberem žensko? Kakor kdo. Eni moški vedno. Sam nisem med njimi. Glavna je … kemija. Ta mora štimat. Ženska je lahko lepa, a če ni tistega … Ne. No, je pa res, z leti je lepota pač nekje drugje…

Najmanj, kar lahko dodam... so ukradene fotke Monice Bellucci... ja, resnično lepa ženska

Pravo prijateljstvo

Danes bi rada spregovorila nekaj besed o prijateljstvu. Pravih prijateljih. Ne množici znancev, ne številnih "prijateljih" na socialnih omrežjih... O tistih redkih ljudeh, ki so v nekem trenutku stopili v naše življenje in ga preprosto... obogatili. Prav gotovo ste v življenju imeli takšne prijatelje, kajne? 

A velikokrat jih jemljemo preveč z lahkoto. Posebej, če so nekako vedno tukaj, če so nas vedno pripravljeni poslušati, podpirati in razumeti v naših dejanjih. Če pustijo našemu "jaz" v ospredje, medtem ko svoj "jaz" ohranjajo v ozadju. Vedno se nekje vse vrti okrog "naših" problemov, "naših" razmišljanj, kakor da oni zase nimajo nobenega problema, nobenega "svojega" življenja. Preveč "samo po sebi umevni", da bi dvomili vanje, v to, da jih enkrat enostavno ne bo več. Ker so takšni prijatelji, ki zahtevajo tako malo, da so. In so prijatelji, katerim dajemo ogromno, da smo prijatelji.

Seveda smo vedno na eni ali drugi strani odnosa. Odvisno od okoliščin in situacij, v katerih se znajdemo v življenju, in predvsem od ljudi, s katerimi smo prijatelji. Osebno menim, da je za vsak odnos, posebej prijateljstvo, značilno predvsem dvoje. Dokler oboji dobivamo tisto, kar potrebujemo ali pričakujemo od prijateljstva, prijateljstvo ostaja in z leti postaja zaradi medsebojnega zaupanja in bližine, ki jo takšno zaupanje utrdi v tem času, vedno močnejše. Prijateljstvo mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, iskrenosti in sprejemanju drug drugega. Ker smo takšni, kot smo. Z vsemi napakami, a še vedno samo mi. V njem nikdar ne more biti prostora za laž, sprejemanje sodb, ogovarjanje in podobne zadeve. Če ne moremo iskreno povedati nekomu, ki je naš prijatelj, svojega mnenja, mu zaupati svojih dejanskih čustev, preživljati skupnih trenutkov sproščeno, biti takšni, kot smo, potem to ni prijateljski odnos. 

Vsak človek zase postavlja vrednote in kriterije tudi glede odnosa z drugimi ljudmi. Prijateljstvo je lahko na visoki, morda celo zelo visoki, ali relativno nizki ravni glede pomena, ki ga ima v našem življenju. Sama vem, da sem hvaležna za vse svoje prave prijatelje, ki sem jih imela v življenju. Nekaterih ni več, ker so se naše poti zaradi različnih razlogov razšle. A pustili so neizbrisen pečat v moji duši. Še vedno jih imam rada, še vedno so v mojem srcu. Kot vsi ljudje, ki sem jih imela rada v življenju. 

Tudi danes imam prijatelje. Ni jih dosti, ker pravih prijateljev ne moreš imeti veliko. Enostavno ne moreš. Čeprav jim tega morda ne povem, pa vem, da bi morala večkrat, jih imam rada in sem hvaležna za njihovo prijateljstvo. Obogatili so moj svet, mene, moje življenje in velikokrat pomagali, da sem prešla samo sebe, da sem našla pot, kadar sem bila izgubljena, in zdržala, kadar sem mislila, da ne morem več. Hvala vam vsem.  

Kadar sozvočje vrednot, pogledov, razmišljanj, občutij in interesov postane nepogrešljiva vsebina našega življenja, je to prijateljstvo za vse življenje. Prijateljstvo, ki sprejema, čeprav ne razume, ne postavlja pogojev, čeprav ne zataji sebe, in bogati nas same samo s tem, ker je. Enkratno, dragoceno, neprecenljivo.

Prijateljstvo je vrednota, ki obogati naše življenje z lepimi trenutki. Varujte ga kot najlepšega, najbolj dragocenega in najbolj krhkega metulja.

In vzemite si čas za prijatelje.

Lepota ženske

Lepota. Nič čudnega, da je lepota ženskega spola, saj se največkrat povezuje ravno z žensko oziroma žensko lepoto. Ne govorimo o moški lepoti (ali manj kot o ženski), čeprav mi je osebno moško telo bolj všeč kot žensko. Normalno, sem pač ženska! A kako je s to žensko lepoto danes?

Ženska mora biti izredno močna osebnost, da ne podleže vsem zahtevam, ki jih sodobna družba postavlja v smislu "sprejemljivo" ali "nesprejemljivo" z vidika lepote ženske. Merila in kriteriji glede lepote so jasno postavljeni. Ženska jih mora upoštevati, če želi biti v očeh drugih lepa.  Ker vse ostalo pomeni zanemarjenost. Prevelika teža, celulit, strije, gube, dlake, sivi lasje, nepopolni nohti, nepopolno beli zobje in kaj je še takšnih vzorcev, ki ne sodijo v pojem lepe ženske. Pritisk. Predvsem na mlada dekleta. Za večino nenehni trud, da ostaneš lep. In mlad. Ker lepa ženska je predvsem mlada ženska. Morda bi lahko postavila kar enačaj. Kakor, da ženska ne more biti lepa v svojih štiridesetih, petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih … 

Drugačna lepota, a vseeno lepota. 

Ohraniti lepoto ali ostati lep zahteva precej časa in predvsem precej denarja. Ne enega in ne drugega večina žensk nima. Ko končno uspeš  priti do frizerja, vzameš v roke kakšno revijo in gledaš vse tiste fotografije žensk, dejansko lahko dobiš kompleks. Če nisi res samozavestna in ne pretirano samokritična ženska. Večina ni takšnih. Postanejo zagrenjene. Kako uspeva drugim, če meni ne? Večina žensk še vedno ne pomisli na zlaganost teh fotografij. Ker nobena ženska v resnici nima takšnega videza, kot ga ima ženska v sodobnih revijah za ženske. A saj ne gre samo za pogled ženske nase! Če bi se same sprijaznile z določenimi zadevami, jim večkrat okolje to ne omogoča. Partnerji. Še največkrat ženske same. Druga z drugo znamo biti prave »hudičevke«. Seveda zavijemo vse v celofan, kar še bolj boli: »Srečna ti, ker te ne motijo tvoje kile …«.

Kakšne so besede res lepih žensk? Pomembna je notranja lepota. Ne pazim na hrano; srečna sem, ker lahko jem, karkoli hočem. Kakšne plastične operacije?! Sveži zrak, gibanje, dva litra vode, nič drugega. Bodite to, kar ste. Lepo. Zakaj potem ve niste to, kar ste?! Najbolj banalno: kakšna depilacija?! Pustite dlake, da rastejo povsod tam, kjer pač rastejo! Nehigienično?! Nesprejemljivo?! Potem pa nehajte s frazami, ki vas postavljajo na mesto »srečnih izjem«. Ker je za vašim videzom ogromno truda, časa in predvsem denarja. Ja, verjetno ste bile že »rojene lepe«. Notranja lepota. Dve besedi, ki mi v povezavi z lepoto ženske dejansko dvigneta pritisk.

Moški so moški in bodo ostali moški. Lepe ženske so za njih kot dober avto. Nekaj, čemur se težko odrečeš. Ali se ne moreš. Seveda stereotip, a za povprečnega moškega to drži. Ker je povprečen moški predvsem vizualen tip človeka. Čisto naravna zadeva. Njegova prva komunikacija s svetom okrog njega se vzpostavi skozi oči. Ženske sploh opazili ne bodo, če jih ne bo pritegnila v prvi vrsti njihova lepota. Potem šele sledi tista »notranja lepota«, a predvsem takrat, ko razmišljajo o resni zvezi. Za seks notranja lepota ni potrebna. Ženska kot dodatek uspešnega moškega mora biti lepa. Vse ostalo za moškega ni uspeh. 

Včasih mislim, da so tudi moški postali žrtve tistih fotografij žensk, ki jih gledam pri frizerju. Trideset let nazaj je bilo normalno, da ženska ne more imeti enak videz pri štiridesetih kot pri dvajsetih. Danes so nekateri možje tako kritični do svojih žena, da dejansko lahko to povzroča frustracije pri ženskah. Predvsem pa vprašanje, kdo sploh sem. Če imaš nekoga rad, potem ti ni vseeno, kakšen si v njegovih očeh. Ženskam to ne pomeni samo dvom v ljubezen njihovih partnerjev, ampak predvsem dvom vase. Negotovost, še večjo ujetost v nekaj, kar dejansko pomeni omejevanje v tem, da sem, kar sem. Določene ženske sploh ne jedo več. Poje pol jogurta in se je tako najedla, da ne more več. Oprostite, pol jogurta ni nič! Ali se potijo v fitnesih, hodijo na kavitacije, pa botoks in kaj je še takšnih zadev. Izgubljajo sebe, a se tega sploh ne zavedajo.

Še nekaj lahko opazim. Nekatere ženske, katerih edini argument (ali največji) je bil njihova lepota, se večkrat v zakonu čisto spremenijo. Kakor, da je šlo dejansko za »lepoto z namenom«. Ja, fraza, ki jo uporabljajo lepotna tekmovanja. Namen je seveda očiten. Dobiti moškega (bolje ustreznega moškega). Kakor, da sta jih trud in odrekanje pri doseganju namena  čisto izčrpala, se potem »prepustijo«. Tudi tega ne razumem. A ni najbolj pomembno, da sem všeč sama sebi, da sem zadovoljna sama s sabo in se dobro počutim v svoji koži? 

Uživam, kadar čutim poglede moških na sebi. Uživam, ko si oblečem kakšne kavbojke in majčko in vem, da sem še vedno seksi. Biti seksi je zame predvsem, kako čutim sebe kot žensko. Uživam, ko sem v naravi in se sprehajam. Uživam, ko grem na kolo, v hribe in uživam, ko si privoščim kakšen dober borovničev zavitek na koncu poti. Čeprav me kakšno jutro gube »presenetijo« (niso vedno enako globoke), sem pač tu, kjer sem. V določenih letih. Gube so moje izkušnje. In so moje. Dokler bom zdrava in sprejemala sebe, bom lepa. In bom všeč moškim. Predvsem pa sebi. Kaj si mislijo ostale ženske, me ne briga. 

Ja, lepota ženske, ki bi normalno morala biti predvsem stvar moških (v primeru konkretne ženske stvar konkretnega moškega) postaja predvsem stvar žensk. Narobe svet!  Res, narobe svet … 

Kaj naj rečem za zaključek? Vsaka ženska je lepa? Ne, tudi to je danes zlorabljena fraza. 

Lepota ženske je subjektivna. Minljiva. Njena očarljivost ostaja. Vse življenje. 

Očarljiva ženska ne razmišlja o svojem videzu. Preprosto ve, da je v vsakem trenutku brezhibna. Zato je brezhibna za ljudi okrog sebe. V tem je skrivnost njene očarljivosti.

Lepota ni nekaj, kar slečemo, sezujemo, odstranimo.

Lepota je tisto, kar ostane, ko ni ničesar več, samo mi. Neponovljivi v svoji enkratni lepoti.

Očkova punčka

Saj poznamo, kajne? Kolikokrat rečemo za dekletce kakšnega očeta, da je očkova punčka, ne da bi mislili karkoli slabega s tem. Kadar jih človek tako opazuje, kako se nežno stisnejo k očetu, položijo glavo na ramena, mimogrede pobožajo z dlanjo ali poljubijo na lice, da se očetje kar »stopijo« od vse te nežnosti in pozornosti, ki so jo deležni od svojih majhnih hčera, se kar smejimo sami pri sebi. »Tale ga bo še ovijala okrog prsta…«. 

Pa saj ne gre za to, ne gre za odnos, ki bi kasneje temeljil na izkoriščanju  sočloveka zaradi čustev, ki jih ima do drugega človeka, s katerim je tako zelo povezan, kot sta lahko povezana oče in hči. 

Dejansko ni nič slabega v tem. Vsi očetje bi morali imeti s hčerami takšen odnos. Vse hčerke bi morale biti njihove punčke, njihove male princeske. 

Zakaj menim, da je to tako pomembno?

Oče je prvi moški v življenju vsake ženske. Njegov odnos do hčere v največji meri oblikuje sliko ženske o moških, o njihovem odnosu do ženske, ki jo bo nosila v sebi vse svoje življenje, in do… sebe. 

Kadar je ta odnos ljubeč, kadar oče občuduje svojo hčerko in jo podpira v njenih prizadevanjih postati nekdo, postati človek in ženska, kadar njun odnos temelji na spoštovanju in medsebojnem upoštevanju drugačnosti drug drugega, takrat je takšen odnos eden izmed najmočnejših stebrov moči in opore, ki jo ima v svojem življenju takšna ženska. Ne samo ona, tudi oče. A naj se danes bolj osredotočim na žensko.

Ženska, ki je imela s svojim očetom takšen odnos, ima notranjo samozavest. Samozavest, za katero ni potrebna (pre)draga obleka svetovno priznane blagovne znamke, 300 parov čevljev v omari, pregrešno drag avto ali katera od oblik zunanjega "prestiža". Ne, ne gre za razvajene očkove punčke, ki še pri tridesetih pričakujejo nenehno očetovo pomoč in ne znajo postaviti temeljev lastnega življenja same. Če so takšne, potem ni šlo za zdrav, normalen odnos med očetom in hčerko, ampak odnos »podkupovanja«. 

Govorim o mladih ženskah, inteligentnih, toplih osebah, polnih notranje samozavesti,  ki točno vedo, kaj želijo v življenju in kaj jim je najpomembnejše. Takšna ženska nikdar ne bo stopila v odnos moški-ženska, kjer bi moški z nenehnim čustvenim nasiljem zaradi lastne nizke samopodobe in osebnih problemov  izkoriščal ljubezen ženske ali ji odvzemal njeno lastno vrednost, da bi lahko povzdignil sebe nad njo. Takšna ženska ne bo nikdar dovolila, da bi ravnal z njo drugače, kot si zasluži, ker nima občutka manjvrednosti, ker ni dovolj lepa, inteligentna ali kaj je še takšnih kriterijev v medsebojnih človeških odnosih ali splošnih družbenih pričakovanjih, ki se nalagajo ženskam. Takšna ženska ne bo nikdar potrebovala moškega, da bi bila "nekdo". Zanjo je odnos z moškim vprašanje srca, medsebojne ljubezni, ne odvisnosti.

Če nasprotno pozna samo odnos, v katerem jo je oče poniževal, v katerem nikoli ni bila dovolj takšna kot je (dovolj lepa, pametna, družabna, zanimiva, ipd.), torej nikoli zares »sprejeta«, bo v vsakem moškem, s katerim bo stopala v odnos, videla samo  »blagoslov«. Izhajala bo iz svoje slike sebe, ki jo je pomagal naslikati v toliko letih njen oče. Iz te slike, njene samopodobe, izhaja, da je takšen odnos največ, kolikor je vredna kot ženska in kot človek. 

Občutek v življenju ženske, da ni vredna več, da je vredna samo nekoga, ki jo nenehno ponižuje, izredno vpliva na samo življenje ženske in njene družine, če jo oblikuje.  Bo srečna? Ne, prav gotovo ne. A v sebi je prepričana, da nima pravice biti zares srečna, da je to, kar je, njena največja sreča. Morda se bo omejila na tisto, kar ji »pripada«. Gospodinjstvo, delo z otroci, rojevanje in vse tiste »obveznosti« žene in matere. Bo imela zares sebe? Bo njeno življenje izven tega imelo zanjo smisel? 

Ker nima notranje samozavesti, ker ima nizko samopodobo, se bo zelo težko rešila takšnega odnosa. Nasprotno, dovolila bo, da se takšen odnos prenese tudi na njeno hčerko, če  jo bo kdaj imela. Obstajajo seveda ženske, ki prerastejo te »dane omejitve« (»dane« s strani moških, ki so bili del njihovega življenja), ki morda celo uspejo, zaživijo svoje življenje… A tudi te v odnosu z moškimi, razen nekaj srečnih izjem, ki so naletele na »prave moške«, največkrat izgubijo. Nekako so ostale majhne punčke, ki jih nihče ni pohvalil, ki jim nihče ni rekel »lepa si«. Kako zelo to ženske potrebujemo, vemo… samo ženske, kajne?

Menim, da je vloga očeta v življenju vsake hčerke ena izmed najbolj odločujočih in vplivnih v njenem življenju. Škoda, da se toliko očetov tega ne zaveda. 

So danes mladi očetje drugačni? Velikokrat ja, a vse prevečkrat ne.

Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju

Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bom govorila o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi je bolečina neskončna. 

Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo.

A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. 

Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. 

Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.

KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši.

Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? 

Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.

Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. 

Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. 

Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. 

Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. 

Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. 

Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje.

Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…